Porodne zgodbe

Čutila sem, da se nekaj dogaja … verjetno sem nekje v srcu že vedela, da je to to, a želela sem se prepričati. Bila sem preveč neučakana, da bi čakala mesečno perilo, za katerega sem sicer do dneva natančno vedela, kdaj ga lahko pričakujem. Zato sem kupila test in ga opravila že dan prej. Moja slutnja se je uresničila. Bila sem srečna in presenečena hkrati, po licih so mi tekle solze sreče, pod mojim srcem pa je nastajalo novo življenje. Prvi je veselo novico izvedel bodoči očka.

Bolj kot se je bližal dan poroda, ki je bil predviden v zadnjih dneh februarja, težje je postajalo. Moji zadnji tedni in dnevi nosečnosti so bili grozno naporni. Vse me je tiščalo, nič več mi ni pasalo, morala sem celo v bolnico in posledično sem bila pod velikim stresom. Komaj sem čakala, da spoznam svojo punčko.

Iz bolnice sem se vrnila tri dni preden se je vse skupaj začelo zares. Čeprav je bil do predvidenega datuma poroda še en teden, sem ob 20.00 uri naenkrat začutila bolečino v križu, nato pa ugotovila, da prihaja v intervalih. Pisala sem svoji mami. Okrog 23.00 ure sem opazila, da bolečina prihaja v rednih intervalih in jo začela resno spremljati. Mama, ki je bila ves čas v kontaktu z mano mi je predlagala, da se začnem malo sprehajati po stanovanju in vidim, ali se bodo intervali stopnjevali – in res so se. Zbudila sem partnerja in se šla stuširat, popadek med tuširanjem pa mi je dal vedeti, da se je začelo zares. Partner je bil ves čas ob meni in okoli 4. ure zjutraj sva se odpravila v bolnišnico.

Moja mama je o mojem odhodu v porodnišnico obvestila vse družinske člane, partner pa jo je sproti obveščal o dogajanju. Vsi so bili zelo veseli in nestrpno pričakovali končni razplet.

Porod je bil dolg in naporen. Sprva popadki niso bili tako hudi, ko pa so mi predrli mehur in se je začelo intenzivneje, pa nisem zdržala brez pomoči protibolečinskih sredstev. Odločila sem se, da vzamem ultivo, ki je precej omilila bolečino. Če ponazorim z oceno, bi rekla iz 9 na 7. Iskreno povedano nisem vedela, kaj lahko pričakujem. V svoji glavi nisem imela nikakršnih načrtov, le prepustila sem se dogajanju in sledila navodilom babic. Popolnoma sem jim zaupala, saj sem čutila, da točno vedo, kaj govorijo.

Največja opora v teh težkih urah mi je bil moj dragi. Ves čas je bil ob meni, me spodbujal in podpiral in niti predstavljati si ne morem, kako bi tako izkušnjo prestala brez njega. Tudi njemu ni bilo lahko opazovati mojega trpljenja in pozno popoldne ga je končno doletela čast, da prereže popkovino. Na svet je namreč zmagoslavno, z eno rokico naprej, prišla Tija.

Sprva mi ni bilo nič jasno. Utrujena in še vedno pod vplivom ultive kar nisem mogla verjeti svojim očem, da je končno zunaj. Nekaj časa sem potrebovala, da sem prišla k sebi, a važno je bilo le to, da je bila najina Tija varno v mojem objemu.

Kot prvo sva obvestila mojo mamo, ki je seveda že nestrpno pričakovala veselo novico. In njena reakcija? Vesela do nebes.

Tako se je odvila moja porodna zgodba. Zgodba s srečnim koncem, ki se je 21. februarja 2018, ob 16.31 uri v Slovenj Gradcu za vedno vpisala v moje srce.

Tjaša